… na griču mi rojstna vas Ljubno leži …

Krajevna skupnost Ljubno smo prebivalci naselij Praproše, Otoče, Posavec in Ljubno.

Praproše
    Praproše.pdf (dar-radovljica.si)

Otoče
Reka Sava tukaj obkroži vas Otoče in tvori polotok. Od tod najvrjetneje izhaja tudi ime vasi. Stari ljudje so vedeli povedati, da je nekoč reka Sava tekla skoraj do Janharjeve domačije. V starih urbarjih je zapisano, da so vaščani Otoč zaradi bližine Save in njenega spodjedanja imeli olajšave pri dajatvah fevdalni gospodi. Debelak Marija po domače Španova Mica je večkrat povedala, da so čez Savo vozili z čolnom. Vozili so ljudi in tudi mrliče, katere so pokopavali v Podbrezje, kjer je bila fara. Ob neki vožnji ob povodnji se je čoln z ljudmi potopil. Kasneje so

zgradili most čez Savo in pobirali mitnino. Na eno od starih fotografij je še vidna mitnica. V starih zapisih piše, da je bilo v Otočah 6 kmetij in 6 kajž v katerih so stanovali strici in tete. Imeli so malo zemlje za vrtiček- garkelc.
Elektriko so v Otoče napeljali l. 1925. V začetku je bilo veliko pripomb posameznikov na stroške, ki so nastali. Na koncu so spoznali, da je le ta prinesla razvoj in so plačali.
Vodo so v Otoče napeljali l. 1935 za vso vas, navkljub pripombam, češ da imajo dobre šterne. Štularjeva kmetija je imela že svoj vodovod iz Vazov po glinenih ceveh do doma. To zajetje so potem uporabili za izdelavo novega zajetja in rezervoarja za celo vas.
Pred 2. sv. Vojno je bila v Otočah postavljena predilnica in tkalnica. Po vojni se je v teh prostorih razvila tovarna merilnih instrumentov za elektriko ISKRA Otoče, ki je v najboljših letih zaposlovala tudi 600 ljudi. V vasi je tudi mizarska delavnica » Markelj«.
V današnjem času pa ima vas poleg tovarne še kar nekaj uspešnih obrtnikov, gostinski lokal in turistično kmetijo. Vas se ponaša s tem, da je v njej največ delovnih mest na število prebivalcev v občini Radovljica.
Železniška proga skozi Otoče je stekla leta 1874. Prva železniška postaja je bila lesena hišica nasproti sedanje. Novo postajo so po nekaj letih zgradili 200m višje. Zaradi povečanja števila romarjev ( pred 2. sv. vojno so prodali okoli 100 000 vozovnic za vlak- druga najbolj prodajana postaja v Slovenij takoj za Ljubljano) in ljudi iz okolice – Kropa in na pobudo cerkve iz Brezij je bila pozidana sedanja cerkev l. 1939 za tiste čase moderna in zelo velika železniška postaja. Poleg

postaje je bil na pobudo cerkve postavljen na visokem stebru kip breške Marije pomagaj z Jezusom delo kiparja Kalina. Ob otvoritvi je bil posnet tudi eden prvih filmov v Sloveniji. Po letu 1950 je bil za nekatere ta kip moteč, zato so ga odstranili. Leta 2009 je naš vaščan Franci Pogačnik zastavil vse sile in dosegel, da se je s pomočjo vaščanov Zaloš in Otoč replika kipa (original je nad stranskim vhodom Brezjanske bazilike) ponovno postavil na staro mesto.

Zapisal: Kotnik Kazimir po domače Kotnikov Mirko dne 21.9.2009 v Otočah

Posavec
      Posavec.pdf (dar-radovljica.si)

Ljubno je strnjeno naselje, ki leži na pobočju severozahodno od Ljubenskega polja, na nadmorski višini od 420 do 513 m. Lega vasi zgovorno pričuje, kako so kmetje nekoč cenili plodno zemljo. Hiše in kmečka poslopja so gradili na pobočjih, da so ohranili polja. Novejši del vasi se že zajeda v rodovitne površine Ljubenskega polja. Sedaj se širi po pobočju proti Posavcu. Hiše so večinoma še ohranile prvotno podobo. Vrata in majhna okna so obložena s kamnom zelencem in zamrežena z lepo izdelanimi rešetkami. “Ganke” in okna krasijo nageljni in drugo cvetje. Na stenah nekaterih hiš so še ohranjene poslikave, freske različnih svetnikov in priprošnjikov v sili, kar je značilno za to vas. Grič se že od nekdaj imenuje Luben, ki je staroslovanskega izvora in pomeni vzpetino. . S povečanjem naselja je tudi vas prevzela ime Luben, Ljubno. Po farnem zavezniku sv. Lovrencu se je nekaj časa tudi vas imenovala Sveti Lovrenc v Leševju, med drugo svetovno vojno pa so ji Nemci pravili Laufen.
Prvi znani zapisani podatki o kraju iz leta 1538 omenjajo lončarsko in keramično obrt, ki je bila skozi stoletja posebnost kraja. Izdelki ljubenskih lončarjev – čpinarjev, so bili zelo kvalitetni in cenjeni daleč naokrog (najbolj znana je ljubenska skleda). V bližini vasi, na mestih, imenovanih Pruh in Cegeunca, so kopali glino, za katero geologi menijo, da je nastala med ledeno dobo kot usedlina jezera, izoblikovanega na konglomeratni terasi. V 16. in 17. stoletju so ljubenski lončarji konkurirali loškim lončarjem pri dobavi velikih količin žgalnih loncev za rudnik živega srebra v Idriji. Leta 1631 so ljubenski lončarji naročilo za izdelavo žgalnih posod pridobili tako, da so ponudili več kot pol manjšo ceno. Že v naslednjem desetletju je rudnik začel pridobivati živo srebro v jeklenih posodah in nato v pečeh, tako da so oboji lončarji ostali brez naročil. Nekateri, med njimi tudi ljubenski, so se preusmerili v bolj donosne kupčije. Takrat so v Ljubnem začeli izdelovati tudi opeko in jo žgati nad vasjo. Peči so v Ljubnem izdelovali do šestdesetih let 20. stoletja.  Pisatelj Janez Jalen je kot duhovnik v Ljubnem izročilo o ljubenskih lončarjih vtkal v trilogijo Vozarji. Za eno od glavnih oseb v drugem delu z naslovom Tri zaobljube je izbral lončarsko hčer iz Ljubnega; opisal je, kako je vsa družina lončarila in kako spretni so bili nekateri pri poslikavanju skled. Lončarili so predvsem pozimi, ko na polju ni bilo dela. Njihovi otroci so bili zaradi slabega lončarskega zaslužka prisiljeni iskati kruh v drugih dejavnostih. Izdelke ljubenskih lončarjev so prodajali po Gorenjskem, krošnjarji Rezijani pa so jih nosili tudi na Koroško. V Jalnovem času je bilo še živo izročilo o trgovanju z ljubensko lončenino v tujih deželah, zlasti na Tirolskem. Danes se okoli 50 izdelkov ljubenske lončenine nahaja v Gorenjskem muzeju v Kranju.