V Ljubno vas lahko pripelje tudi več kot 300 let stara pot k Mariji Udarjeni, ki je takrat imela majhno cerkev sv. Lovrenca. Zaradi prenove cerkve so Marijin kip prenesli v sosednjo lopo. Zidar Gregor Eržen je pomagal pri prenovi in vsakič ko je šel mimo Marijinega kipa, je gledal Marijo in govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegovo dekle, kateri je bilo prav tako ime Marija, lepše. Nekega dne se mu je zazdelo, da mu je Marijin kip odkimal. To ga je tako razjezilo, da je z kladivom udaril Marijin kip na sence. Iz zadane rane na lesenem kipu je začela teči kri katere ni bilo moč ustaviti, tako da se rana vidi še danes. Vest o tem se je razširila daleč naokrog in začela se je božja pot k Mariji Udarjeni v Ljubno.
Zidar Gregor je zaman prosil odveze za bogoskrunsko dejanje, zato je bos poromal v Rim. »Čez dve leti se je vrnil, sicer s krvavimi nogami, pa z Bogom spravljen,« pravi Janez Jalen. »Šele njegov vdano spokorni poljub na udarjeno sence je povsem ustavil kri in Marija je sama spremila skesano dušo zidarja Gregorja Eržena pred nebeškega sodnika in mu zadobila milost svetega raja. Kri se je ustavila, rana pa še do današnjih dni ni povsem otrdela in se zasušila.«
Po letu 1863 so verniki začeli romati k Mariji Pomagaj na Brezje in ljubenska božja pot je začela toniti v pozabo. O legendi nas še vedno pouči slika na stropu prezbiterija in grobnica sredi cerkve, kjer so pokopane žene, ki so brisale kri iz obraza Matere Božje. Pred kratkim pa je v Ljubnem živeči akademski slikar in kipar Nikolaj Mašukov legendo upodobil tudi na zunanjost župnišča in kaplanije.